SPLOŠNE INFO
Nastanek spletne strani
Ta spletna stran je projekt 3. razreda znanstvenega liceja Simona Gregorčiča s slovenskim učnim jezikom v Gorici šolskega leta 2020/2021. Zamisel o izdelavi spletne strani se je porodila iz potrebe, da bi se naučili, kako narediti spletno stran z uporabo HTML-ja med lekcijami informatike na daljavo. Ker nismo vedeli, kakšna bi lahko bila tematika strani, smo se odločili, da izkoristimo idejo, rojeno v začetku leta, da botanični vrt naše šole predstavimo ministrici za šolstvo, dogodek je bil žal odpovedan zaradi Covida-19. Kot razred smo začeli delati na strani, ki opisuje vrt in kmalu smo ugotovili, da bi bil projekt lahko zelo velik, zato je razred prosil, da se ure, namenjene projektu, štejejo kot zamenjava šola-delo.
Upamo, da bo kdo ki pride za nami, bo to spletno stran uporabil za preučevanje rastlin našega botaničnega vrta, za šolo in za užitek.
nastanek botaničnega vrsta/članki:
Da bi izvedeli, kako se je rodil botanični vrt, priporočamo branje naslednjih člankov, napisanih 27. novembra 1997 ob jesenskem prazniku, ki je bil organiziran v botaničnem vrtu, da bi zbrali nekaj sponzorjev. Lahko bi napisali odstavek o zgodovini našega botaničnega vrta, toda ob branju teh člankov lahko čutimo, s kakšnim duhom in s kakšnimi težavami so se naši predniki lotili tega projekta.
Primorski dnevnik 27.11.1997
Naslov: Dijaki in profesorji si sami urejajo vrt ob šoli
Podnaslov: Po sili razmer (občina ni mignila z mezincem) so si zavihali rokave, iz tega pa je nastal zanimiv in poučen šolski park
“Ob slovenskem šolskem centru v Puccinijevi ulici nastaja botanični vrt in to predvsem po zaslugi mentorjev oziroma profesorjev, referentov za okolje, zavzetosti dijakov, tehničnega osebja in sodelovanja ravnateljev ter, ne nazadnje, donatorjev, ki so prispevali za nakup dreves. Prva zamisel je nastala že pred kakšnim letom, vendar pa je na novo oživela v drugi polovici oktobra letos.
Ob šolskih poslopjih so do zdaj zasadili več kot 60 vrst dreves in grmovnic. Še nekaj jih bodo danes, ko bo ob 11. uri v centru osrednji dogodek, nekakšen praznik dreves, s katerim bodo nekako zaokrožili prvi poseg. Krampe in lopate bodo spravili do spomladi, do tedaj pa bodo skušali zbrati še nekaj sponzorjev. Načrt so namreč zastavili zelo resno, potem ko so dolgo zaman trkali na vrata občine, ki bi bila dolžna poskrbeti tudi za ureditev okolice. Ne gre ob tem pozabiti, da šolski center kljub številnim pomanjkljivostim deluje že sedmo leto.
Botanični vrt nameravajo v prihodnjih letih tako urediti in opremiti, da bo odprt tudi dijakom
drugih šol in celotni skupnosti. Urejanje vrta usklajujejo referenti za okolje profesorji Harjet Dornik, Danja Bregant in Janez Biancuzzi, delajo pa večkrat tudi v popoldanskem času.
V spremstvu prof. Dornikove in Bregantove smo se te dni tudi že sprehodili skozi bodoči
park, ki bo urejen v treh delih in ki bo prvič ozelenel spomladi. Samoiniciativa je dobila pred kratkim spodbudo in priznanje tudi s strani ministrstva za šolstvo, kar je dodaten razlog za to, da se bo večletni načrt izvajal tudi v prihodnje.
Bralce bo prav gotovo zanimalo, kako je prišlo do odločitve za začetek urejanja okolice. Zelo preprosto povedano: prvič iz potrebe, drugič zaradi videza, tretjič iz pedagoških razlogov. Poslopja šolskega centra majo kovinsko kritino in so brez klimatskih naprav. Drevesa - posadili so namreč lepo razvite primerke - naj bi poleg estetskega videza, pomagala blažiti poletno pripeko. Kar nikakor ni malo.
Za urejanje botaničnega vrta so prispevali (za nakup dreves) podjetje Copego, Andrej Kosič, Look/La Goriziana, Vinko Levstik, Simon Terpin, tiskarna Budin in urarna Šuligoj. Z nasveti so pomagali pri Gozdni upravi, veliko razumevanja pa so našli tudi v drevesnici Petrini v Ronkah.
Vsem se pobudniki in mentorji iskreno zahvaljujejo in se obenem priporočajo novim sponzorjem. Tudi zato, ker nameravajo po botaničnem vrtu urediti tudi igrišče na odprtem.”
Novi glas 27.11.1997
Naslov: Šola v zelenju
“Načrt šola v zelenju je razživel na začetku letošnjega šolskega leta, ko so ministrska vodila predlagala šolam za drugo polovico oktobra “ekološki teden”. Na klasičnem liceju smo načrtovali predavanje na ekološko tematiko in povabili medse psihologa Huberta Požarnika, klenega zagovornika pristnejšega odnosa do narave, človeka in sveta okrog nas. Tudi na drugih zavodih v goriškem središču slovenskih višjih srednjih šol smo razmišljali, kakšen bi lahko bil naš doprinos k tej tematiki, vendar naj bi bil naš prispevek drugačen, živ, stvaren, nikako ne kalupni in rutinski. Tako smo se začeli za težko uresničljive sanje o zelenju okrog šolskih poslopij. Odkar smo se vselili v to središče in se za silo uredili, je zavladala nela moreča staičnost. Iz leta v leto se postavljajo na dnevni red vedno ista nerešena vprašanja: manjkajoča oprema in lopa za kolesa, stiska s prostori, ker so ob dežju kletni prostori poplavljeni, torej neuporabni, puščanje streh med deževjem, pripeka v pomladanskih in poletnih dneh, nič dreves...Naravoslovci, in ne le mi, smo si želeli več zelenja okrog sebe in ne le golo travo. Tako smo ponovno vzeli v roke načrt, ki so ga hoteli pred leti izvesti na zavodu I. Cankar in je in finančnih vzrokov obtičal v predalu. Tudi si nismo bili na jasnem, ali je za tako pobudo potrebna posebna avtorizacija. Najtežje je bilo pravzaprav razčistiti, ali in koliko nam bo občina pustila proste roke in kako to izvesti, ne da bi imeli katerokoli postavko, iz katere črpati finančna sredstva. Kljub tem težavam so si na pedagoškem liceju močno želeli narediti nekaj stvarnega že to jesen. ostali smo se nalezli tega navdušenja in ko smo delali majhne korake vsakdo po lastni iniciativi, a vsi v isto smer, smo se zavedali, da je pravzaprav veliko laže, kot smo si sprva predstavljali. Odkrili smo, da nas ne bo nihče iz uprav podprl, a niti oviral in da je uspeh pobude pravzaprav odvisen od naše iznajdljivosti in dobre volje. Kmalu so se nad tem začeli navduševati še dijaki, ki so se zelo izkazali in dali temu načrtu odločilen prispevek. Kopali so jame za drevesa, nosili oporne kole in gnojila, humusno zemljo in sadike, in to v času, ko bi lahko mirno uživali med svojimi medrazrednimi zborovanji. Zato smo za dosedanjo izvedbo načrta izgubili prav malo učnih ur. Ob tolikšnem odzivu smo referenti za okolje začeli sanjati na debelo in navdušeno razmišljali o uresničenju botaničnega vrta v šolskem središču, kjer naj bi nas vsako drevo in vsaka grmovnica povezovala z našo kraško gmajno, okoliško floro in alpskim svetom. Vsako rastlino bi imeli na dosego roke, ne bi bilo več potrebno voditi dijake po mestu na ogled dreves in naravoslovne ure bi lahko potekale v povsem drugačnem vzdušju. Lahko bi doživljali drevo skozi vse letne faze in ga na veliko prijetnejši način spoznavali in torej bolj cenili in vzljubili. Ob vsem tem bi nam z leti ta avtohtotna drevesa nudila še potrebbno senco in izboljšala zrak. Izboljšali bi pogoje za šolsko delo tako dijakov kot drugega osebja v zahtevnem procesu šolskega dela. Učenje, poučevanje in delo za šolo je zlasti naporno in mučno ob koncu šolskega leta, ko je pripeka zaradi posebne strukture stavb huda. Središče se je razgibalo od tega našega iskanja in poskusov, radovednosti in navdušenja okoli našega pionirskega in včasih nerodnega dela. Tako so nastale čez 40 različnih dreves in grmovnic. Vzporedno s prizadevanji za botaničnio vrt smo se posvečevali predelu pred zavodom I. Cankar, ki je med tremi krili posebej izpostavljeno poletni pripeki. Tam so bila potrebna že velika drevesa. Tu ni šlo brez pomoči nekaterih podjetnikov in posameznikov, ki so nam finančno priskočili na pomoč. To so bili do sedaj Look in COPEGO, slikar Andrej Kosič, hotelir Vinko Levstik, podjetje Terpin, urar Šuligoj, tiskarni Budin in Grafica Goriziana. Vsem se res iskreno zahvaljujemo za občutljivost in darežljivost. Ker smo to zelenje čakali že sedem let, smo si za ta predel privoščili bolj slikovite gojene rastlinske vrste, s katerimi bi se celoten center lepše predstavil tudi navzven.
Načrt Šola v zelenju presega po svojem pomenu sam šolski center, saj bo lahko zanimiv tudi za druge šole in skupine. Rastline bomo v naslednji fazi opremili s kovinskimi imeni in zanje izdelali spremne shede. Po glavah nam roji še veliko zamisli, ki bi nadaljevale in dopolnjevale ta načrt. Zaenkrat smo zelo veseli in presenečeni nad tem, kako smo z golim navdušenjem vse izpeljali brez finančnih stroškov za naše šolske zavode, z lastnimi rokami in z darežlivostjo naših ljudi. To enomesečno kulturo dogajanje, ki je zajelo naše središče, bomo z veseljem praznovali prihodnji teden z Jesenskim praznikom, ker smo bili deležni toliko lepih in veselih, neobičajnih šolskih trenutkov v večji sproščenosti in medsebojni povezanosti. Na ta dan bodo dijaki zasadili še zadnje sadike, uredili in počistili prostor okoli šolskih stavb in se končno vsi zbrali ob prigrizku in glasbi.”