AVTORICA IN REŽIJA: TJAŠA RUZZIER
KOREOGRAFIJE: NIKA BAGON
KOSTUMI: CARLOTTA NANUT
VIDEO POSNETKI: DANIEL PETEANI
“Kako grškega junaka zavajajo sirene v Homerjevi Odiseji?
Kako Odisejevo razmišljanje, osamljenost in pesimizem tematizira Gregor Strniša?
Kako pri Malerbi začutimo Odisejevo hrepenenje, a hkrati razdvojenost ob vrnitvi na rodno Itako? Kako se Odisejeva žeja za potepanja in želja po begu iz sive realnosti kažeta v dramskem monologu Alfreda Tennysona?
Kako se pri Ovidiju počuti Penelopa in kako svoja čustva prelije v pismu Odiseju?
Kako pa moževo odsotnost doživlja življenjska Joyceova junakinja Molly Bloom, Penelopin alter ego?
Kako Odisejevo smrt doživlja Kalipso in kako ga v Peklu kaznuje Dante?
Ali bi glede Odisejevega obnašanja morda kaj pripomnili Odisejevi mornarji?
Petjezično delo, ki nam odgovarja na vsa ta vprašanja, prikazuje vrhunec in propad antičnega, a tudi še vedno modernega hubrističnega junaka Odiseja preko štirih elementov: vode, zemlje, ognja in zraka. Poetični kolaž dramskih monologov se prepleta s plesnimi, pevskimi in glasbeni prizori, video posnetki ter risbami dijakov.”
Tjaša Ruzzier
“Mislim, da je temelj in čar koreografiranja v tem, da se preko plesnih korakov podaja dušo, emocije in bistvo ponazorjenega. Gledalcu mora biti sporočilo jasno, da se lahko v njem uživi in sočustvuje. Ko so me povabili k sodelovanju, sem si zadala cilj, da bom s svojim delom pripomogla k stopnjevanju razpoloženja zgodbe in postavila vezne niti za interpretacijo zgodbe o Odiseju. Koreografije ne želijo biti le goli opis nastopajočih likov, temveč manifestacija čustev in občutkov teh in vseh nas skozi življenje. V prid tega so koreografije preplet raznih plesnih stilov in se oprezajo na naravne elemente, ki krepijo značaj omenjenih emocij.
SIRENE – voda: predstavlja moč in hkrati nežno privlačnost, sposobnost prečiščevanja in uničevanja hkrati.
ITAKA – zemlja: sopomenka za dom in družino. Pooseblja jo razdvojena ženska med dobrim in slabim. Ženska, ki lahko v sklopu družine doživlja spokojnost in ljubezen, včasih nelagodje in žalost, v skrajnih primerih nasilje.
PEKEL – ogenj: nasilen in brezvesten, ki ne dopušča odpuščanja in kaznuje vsako napako.
LOXIAN GATE – zrak: lahek in svež, ki prinaša ponovno rojstvo, mir in svobodo.”
Nika Bagon
“Pri svoji zamisli kostumov za pojem brezčasnosti Odisejevega popotovanja sem svoj navdih iskala pri modni kreatorki iz 30. let prejšnjega stoletja, Madeleine Vionnet. Povzdignila sem izjemno žensko, ki je s svojimi koncepti med prvimi pretresla star modni sistem iz 19. stoletja, osvobodila žensko telo in se pri svojem delu neprenehoma sklicevala po geometriji in klasični umetnosti. Hotela sem izpostaviti prav to razumevanje antike in njeno reinterpretacijo skozi ženske oči. Vsi izbrani kroji so originalni.”
Carlotta Nanut
